Zgodovina Dvorca Selo

Suknarna na Selu

Leta 1724 so kranjski deželni stanovi s cesarskim privilegijem ustanovili suknarno, ki naj bi z domačim suknom oblekla graničarje na meji s Turčijo. Dve leti pozneje so kupili mlin na Selu ob Ljubljanici in ga preuredili; spomladi 1727 je delo v njem steklo. Bila je prva tekstilna manufaktura na Kranjskem.

Leta 1747 jo je kupil trgovec Friderik Weitenhiller, leta 1762 pa Dunajčan Valentin Ruard in Ljubljančan Josip Desselbrunner. Pod njima je postala prva in največja tovarna sukna na kranjskem ozemlju: leta 1767 sta ustanovila predilno šolo, proizvodnja se je podvojila, leta 1790 pa so suknarno razkazali celo cesarju Leopoldu II. Stečaj Janeza Desselbrunnerja jo je leta 1803 zaprl.

Desselbrunnerjev dvorec

Čez cesto od suknarne, kjer so dotlej stali hlevi in lope, je Desselbrunner med letoma 1762 in 1765 zgradil dvorec za stanovanje in upravo podjetja. Načrte stroka pripisuje Lovrencu Pragerju, enemu najpomembnejših ljubljanskih baročnih arhitektov. Pročelje ima rusticirano pritličje, gosposko nadstropje in mezanin pod streho, 15 osi z devetosnim rizalitom ter portal, ki ga z oknom nad njim povezujejo volute. Vrh je volutasto atično čelo.

Starejši viri navajajo, da so na tem mestu že prej tržaški jezuiti imeli letovišče s parkom; register kulturne dediščine dvorec še vedno opisuje kot zgrajen za jezuitski kolegij. Novejša raziskava gradnjo pripisuje Desselbrunnerju.

Desselbrunner je leta 1789 postal plemič, Edler von Desselbrunner, z grbom, v katerem je zlat vodnjak. Umrl je 7. julija 1794 v dvorcu na Selu.

Vojska, žrebčarna in šola

Leta 1809 je bila v nekdanji tovarni francoska vojaška bolnišnica. Kompleks je leta 1817 na dražbi kupil Andrej Malič in dvorec oddal vojaški upravi. Ta je stranski krili podaljšala v obliko podkve in vanju namestila žrebčarno, ki je tu ostala do leta 1937. Leta 1854 je dvorec odkupila država, po prvi svetovni vojni je prešel v last Kraljevine SHS in leta 1928 ljubljanske oblasti.

Leta 1937 so žrebčarno preselili, dvorec pa je za deset let prevzelo banovinsko deško vzgajališče z delavnicami za mizarje, tesarje in kovače ter z dvema razredoma ljudske šole. Med okupacijo sta si ga delili italijanska in nemška vojska.

Nekdanjo suknarno čez cesto je leta 1887 kupila Kristina Bernard in jo podarila karmeličankam, ki so v njej uredile samostan. Leta 1951 so ga zaradi širitve Zaloške ceste porušili; ohranila se je le hiša na Zaloški 58.

Propad in prenova

Po vojni je dvorec dobila jugoslovanska armada, pozneje pa je služil kot uprava komunalne službe z delavnicami in skladišči. Stavba je propadala. Leta 1994 je bila razglašena za spomeniški kompleks, leto pozneje se je začela celovita prenova pod vodstvom konservatork Zavoda za varstvo kulturne dediščine Mojce Arh Kos, Lidije Avbelj Jelovac in Irene Vesel Kopač, po načrtih arhitekta Janija Vozla.

Osrednji portal in volutasto čelo je izdelal kipar restavrator Bine Ambrožič. Pod ometi so odkrili baročne poslikave: svečana dvorana je imela arhitekturno poslikavo, v supraportah nad vrati pa so krajinski motivi, med njimi tudi veduta dvorca s parternim vrtom.